O BERKU

O BERKU

  • Odmevi v strokovni javnosti

  • dr. Primož Lampič: Slovenski fotorealizem in ameriški vzori (predavanje 16.1. 2001)

  • Tatjana Pregl Kobe: Fotorealizem, humor in (avto)ironija

Odmevi v strokovni javnosti

„ Berko, prvi hiperrealist v slovenskem slikarstvu.“ Aleksander Bassin, 1983

„Najbliži ameriškim vzorom – i u ikonografiji i u tretmanu je Berko. Berko je profilirana ličnost, forma kod njega je konzistentna, izvedba dovedena do perfekcije, sadržaj lako čitljiv i vizuelno upečatljiv. Mada je Berko u nas poznatiji po svojim slikama makro detalja izvučenih iz inventara savremene erotomanije, ovdje se predstavlja motivom ulice i njenih blještavih odraza, omiljenim u hiperrealizmu.“ Azra Begić 1979

„Berko, slikar iz Škofje Loke, … edini fotorealist v slovenskem prostoru, ki torej vztraja v tako določenem pristopu še dandanes”. Aleksander Bassin, 1999

“Berko odkriva kode okusa in senzibilnosti naše dobe, z velikostjo slik pa preizkuša naš občutek za mero.“ Marijan Susovski, 1979

Dr. Cene Avguštin je posrečeno označil Berkovo delo kot ‘umetnost trenutka’ „ iluzija trenutka je Berkova slikarska resnica“. 1980

“Berko je ustvarjalec ki zna izkoristiti občutljivo oko fotografske kamere, ne da bi pri tem izgubil avtentičnost svoje likovne govorice“. Franc Zalar, 1980

„Berko je eden redkih slovenskih slikarjev, ki je dojel izhodišča v sedemdesetih letih tako modnega hiperrealizma in jih tudi dosledno uresničeval v svojih hladnih, razosebljenih podobah urbanega ambienta“. Teleks, 1980

“Ja sam prostor grada I on je u meni. Senka, slučajni saputnik u životu grada.“
Dragomir Ugren

„Berko iz Škofje Loke, ki zna narediti pravo fotorealistično sliko, je brezprizivno dvodimenzionalen, čeprav je realist“. dr. Tomaž Brejc, 1992

„Odmik od realnosti je dobil torej še eno fazo. Zdaj gredo členi verige od stvarnosti do slikane slike v tem zaporedju: realnost-odsev v steklu-fotografija-slika.“
dr. Primož Lampič, 2001

„Berkova dela nastajajo na podlagi podob množičnih medijev in zasebnih fotografij iz družinskega albuma.“ Tadej Pogačar, 2002

Izčiščenost forme in stilna prepoznavnost, ki jo Berko dosega s svojimi florističnimi motivi v tehniki sitotiska, kažeta na stadij, v katerem umetnik dosega optimalno izpovednost in absolutno zgoščenost likovne pripovedi; pravzaprav je znotraj svojega popartističnega sloga prišel do take izraznosti, ki ga utegne popeljati v še bolj drzne likovne avanture. Jana Mlakar, 2002

„Berko je najbolj neposredno vzel za svoj motiv množične podobe in njihov kontekst, na enem njegovih najbolj zanimivih del je npr. vso površino zasedla naslovnica popularne revije.“ Igor Zabel, 2003

„Izbor Berkovih del, ki sooča slike iz sedemdesetih let z današnjimi, ni naključen. Na eni strani predstavlja slike, ki so nastale pred tridesetimi leti in so danes tako vsebinsko kot formalno prav tako ali morda celo bolj aktualne…
Tatjana Pregl Kobe, 2005

„Berko sodi med slikarje, ki jim je uspelo preiti meje Slovenije.“ Dnevnik, 2006

„This Artist’s favorite motiv is flowers, especially Poinsettias – Christmas Star. The artist, who takes pictures of exhibitions traveling around the world, is working on a new series. The new series, which includes this work, employ the screen printing tehnique and feature the exhibition photos and the Christmas Star. These series of work are the byproducts of the recording about the life stories of the artist.“ Chae Kyeong Hye2006

„Berko je še en ustvarjalec, pri katerem lahko v delih, ki navidez odslikavajo le estetsko plat upodobljenega, vidimo tudi ozadje ali tisto, kar je sicer očem skrito.“
Semira Osmanagič, 2006

„Berko se tudi na začetku svojega šestega desetletja kaže kot gibek, vitalen ustvarjalec, ki neobremenjeno stopa na nove poti, ob tem pa zna gledalca s hudomušnostjo in (avto)ironijo spraviti v dobro voljo, česar danes v razstaviščih ne doživimo prav pogosto.“
Vladimir P. Štefanec, 2006

L’artiste se réfère dans sa production au terme anglais ”Christmas Star”, terme désignant le poinsettia, plante ornementale offerte souvent offerte à Noël, dont la traduction littérale serait effectivement l’étoile de Noël.
Le titre original des gravures de ce cycle est ”You are never far from BERKO’s star”, le jeu de mots avec ”star” (étoile) renvoie, comme il a été dit plus haut à la plante, le poinsettia, mais également pointe, non sans humour du côté du ”star system” artistique.
JeanJacques Lachapelle, 2007

BERKO razvija značilen hiperrealističen slog slikanja, ki od začetkov ( Spomin na Rim, Ličilo, obe 1974) do novejših digitalnih serij ( Nikoli niste daleč od Berkove zvezde, 2007) črpa iz podob množičnih medijev ter zasebnih fotografij iz družinskegan albuma.
Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon 2008

Berkov radikalni realizem predstavlja svojevrsten most med hiperrealistično in popart estetiko sedemdesetih in medijsko strukturiranimi in eksploatiranimi podobami, ki jih je v klasični slikarski medij privzela generacija najmlajših slovenskih umetnikov (Sašo Vrabič, Žiga Kariž, Miha Štrukelj).
Marko Košan, 2009

Berkova hiperrealistična risba, zgrajena kot niz natančno določenih drobnih potez, je vizualni zapis figur znotraj urbanega okolja. S podobo ljudi, ki hitijo, vendar jih njihovi odbleski na steklih veleblagovnice odtisnejo in zamrznejo, Berko pozicionira človeka znotraj potrošništva.
Alenka Trebušak, 2010

This is a problem also thematised by the works of Berko. They based on photographs of Times Square in New York, shoving lively street scenes and unobtrusively and quite naturally integrating the name and portrait of the artist into the advertising landscape of the square. Although apparently unobtrusive, he thus becomes a dominant fictitious person in the picture, the effect for which the term »synthespian« was coined.
The motif of the city street is a favourite in digital photography. Berko combines this with a self-portraits a subjective expression of experience and desire.
Jurgen Weichardt, 2010

Nekaj je celo slik iz 70. let, kot so Berkove, ki se nekako navezujejo na pop art, hkrati pa tudi izražajo tradicije realizma, celo iz 19. stoletja, in jih znova odkrivajo za čas potrošništva in medijev. Charles Esche, 2010

Berko je eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s
fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od
dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus
obsega podobe vzete iz družinskega albuma, iz popularnega medijskega sveta in izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah sodobne arhitekture.
Vodnik po U3, 2010

dr. Primož Lampič

Slovenski fotorealizem in ameriški vzori (predavanje 16.1. 2001)
( predavanje vsebuje opis fotorealizma, ameriške in slovenske slikarje : Mesarič, Berko, Kalaš)


(del teksta, ki se nanaša na slikarja Berka)

Berko (Berčič France) (Ljubljana, 8. marec 1946)

Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani je v letih 1964-68 obiskoval Pedagoško akademijo. Njegova profesorja sta bila slikarja France Uršič in Zoran Didek. Med 1969-74 je poučeval na osnovni šoli likovni pouk, obiskoval predavanja na umetn. zgodovini na FF v Ljubljani, in študijsko potoval po Nemčiji, Švici, Franciji in Nizozemski. Od 1978 živi kot svobodni umetnik v Škofji Loki.
Njegova fotorealistična faza je trajala od 1973 do konca sedemdesetih let. Izvor njegove fotoimažinerije je bil pop-art.
Pristop k delu: najprej izbere črno-belo ali barvno fotografijo. Ne gre vedno za njegovo fotografijo. V začetnem obdobju, okrog leta 1973-75 je pogosto izbiral med že tiskanim, pretežno barvnim materialom.

tiskani ogas za cigarete Chesterfield - izrezek iz casopisa

Berko: reklama za cigarete Chesterfield, Okr. 1973, izrezan oglas iz tuje barvne ilustrirane revije

Berko: Chesterfield, 1973, akril, platno, čopič; last: avtor

Pred nami je ena zgodnejših slik. Avtor je uporabljal akrilno barvo in čopič.Risba in slikarsko delo sta še nekoliko okorna. Podobo je avtor malokrat pustil reproducirati, a na njej najdemo vse konceptualne elemente njegovega zgodnjega obdobja.

Berko: ( reklama za šminko), okr 1974, izrezan oglas iz ilustrirane revije.

Berko: Ličilo, maj 1974, akril in zračni čopič na platnu, 100×100 cm, priv. zbirka (avtorjeva nečakinja)

Analiza te slike gre v naslednjo smer: so zelo blizu fotografiji na več načinov. Zelo pomemben je tu tako kot pri fotografiji izbor prizora iz realnosti. Fotografijo nekateri interpretirajo kot ready-made, (čeprav se marsikakšen fotograf s tem upravičeno ne bi strinjal). Kakorkoli, v Berkovem zgodnejšem obdobju gre torej za izbor v okviru že objavljene, torej javne ( in ne še avtorjeve lastne) fotografije in ki je torej že del najširše vizualne mestne kulture. V tem preslikovanju reklam je še veliko pop-artističnega. Pop-art je zajemal iz množične in komercialne imažerije, torej je bilo izhodišče samo že artefakt; odnos pop-arta do popularne kulture je podoben principu ready-made do stvarnosti same. Kakor tam izberemo predmet, ki je brez namenskega umetniškega pedigreja in ga povzdignemo v umetnino, s tem, da ga preselimo v galerijo, pop-art izhaja iz nekega komercialnega umetnostnega artefakta, ponavadi izdelka profesionalnih oblikovalcev, torej že zavestno artefakta likovne provenience in ga nato pretvori v galerijsko sliko.
V fotorealizmu je nekoliko drugače. Pogosto prvotni impulz izhaja iz vsakdanje realnosti; ta inspirira avtorja, to je fotografa in slikarja v isti osebi, da sam izbere in fotografira prizor, nato pa ga še naslika.
Berko je prve slike prenašal na platno z mrežo in s svinčnikom rahlo skiciral posamezne pomembnejše točke in dele. Kasneje je posnetek prenašal na platno s projeciranjem z diaprojektorjem ali episkopom in podobno kot prej s svinčnikom označil posamezne partije. Prve slike so slikane s čopičem, nato pa je začel uporabljati t.i. zračni čopič in tanke, večkratne, večplastne in raznobarvne nanose akrilne barve. Odnosi med robovi so zliti, mehkejši, ki so pravzaprav blizu reklamni fotografiji (oz. njenemu natisu), ki je tudi že retuširana.
Nedvomno gre pri rabi fotografije tudi za pomoč pri slikanju. Sam slikar pravi, da je v Dürerjevi spominski hiši v Nemčiji videl priprave, s katerimi si je mojster pomagal pri slikanju in prišel do spoznanja, da si je mogoče in dovoljeno pomagati z vsemi sredstvi, ki so trenutno, na določenem nivoju razvoja znanosti in tehnike na razpolago. Tako je razumel tudi svojo slikarsko pozicijo in je tudi sam pri slikanju uporabljal različne slikarske pripomočke. Na ta način je seveda nekoliko relativiziran romantični koncept umetnika kot neodvisnega genija, iz katerega umetnine vro same od sebe, ki utripa v svojem mojstrstvu in kjer je duh v popolnosti spojen z roko, ki ustvarja. Dobimo vpogled v ustvarjanje kot naporno, natančno in zamudno delo, kjer je vloga tehnike in obrti, torej izpeljava prav tako pomembna kot sama zamisel.
V nadaljevanju še nekaj Berkovih najbolj znanih podob.


Berko: naslovnica revije Stop, okr. 1974

Berko: Najdražji bicikl, april 1975, akril in zračni čopič na platnu, 200×200 cm, Galerija suvremene umetnosti Zagreb

Pop figura par excellence! Opozarjam na večanje slik. Stranice so zdaj že dolge dva metra. Gre za sorazmerno velike dimenzije slik za tisti čas tudi pri nas. Tu se moramo vživeti v slikarjevo delo: ko slika tako velik format, je njegov odnos zelo podoben abstraktnemu slikarju. Od tako blizu je z njegovega stališča videti le, da na sliko nanaša večje ali manjše površine barve, ne pa da ustvarja nek prepoznaven lik predmeta, osebe, krajine ipd.

Še nekaj vidikov vloge fotografske predloge nam bo predstavil naslednji primer:

 

Berko: Ida, črnobela fotografija, okr. 1975


Berko: Ida, september 1975,akril in zračni čopič na platnu, 150×150 cm, avtor

Predloga je črnobela, slika pa barvna. Avtor sam se sprva ni mogel spomniti, da je šlo dejansko za črnobelo predlogo in je vse od časov, ko je sliko naslikal, menil, da je delal po barvni predlogi. Pravi, da si je barve tako močno zapomnil. Tu malo pokukamo v umetnikov zasebni svet, v njegovo psiho in ugotovimo, da so umetniki pogosto izredno senzibilne osebnosti z dobro razvitimi predstavnimi (eidetičnimi) sposobnostmi in odličnim vizualnim spominom, specializirani za aktivno analitično opazovanje.


Berko: izrezek reklame za ličilo za trepalnice (ali za umetne trepalnice), okr. 1974


Berko: Model, 1975, akril in zračni čopič na platnu, 200×200 cm, avtor

Gre za pogosto reproducirano sliko v avtorjevih katalogih. Zanimivi odsevi: v enem delu očal se vidi silhueta fotografa in dve figuri. Do neke mere napoveduje skupino Berkovih slik iz druge polovice sedemdesetih let, kjer bo šlo za odseve kot pravzaprav
glavno vsebino njegovih slik.

 

Berko: Pogovor, 1978, olje in zračni čopič na platnu, 100×100 cm, avtor

Komentar: bolj intimna motivika; na sliki njegov sin, ampak kot odsev na steklu; sicer pa le ena od slik z odsevi na steklenih vratih in izložbah. Podobe, ki bi težko nastale brez fotografije. Fotografija nastane hipno in prizor, ki tako hipno izgine kakor se pojavi, kakor npr. odsev v zapirajočih se vratih, lahko ujame le fotografija. Podobne prizore so v tem času obdelovali tudi fotografi, npr. Miško Kranjec, v mednarodnem prostoru pa je npr. najbolj znan ameriški fotograf Lee Friedlander. Tu ni več kaj prida pop-arta razen morda eventualnih nalepk, napisov in reklam, ki se po naključju ujamejo v kader. Pop art je zelo vezan na objekt, izdelek, sorazmerno trdno konstruiran in precej veristično podan, medtem ko imamo tu opravka ponovno s posredno sliko realnosti, pravzaprav z brezpredmetnim svetom tanke vidne opne odsevov, ploskev svetlobe in barvnih lis, v katere razpade stvarnost. Odmik od realnosti je dobil torej še eno fazo. Zdaj gredo členi verige od stvarnosti do slikane slike v tem zaporedju: realnost – odsev v steklu – fotografija – slika.

 

Berko: Vleci-rini, 1978, olje in zračni čopič na platnu, 150×150 cm, avtor

 

Berko: Kostanji nad Krko, 1978, olje in zračni čopič na platnu, 100×112 cm, avtor

Komentar: serija odsevov je trajala tja do začetka osemdesetih let, vmes pa so se pojavile tudi posamezne podobe, ki kažejo povratek k naravi, v katero je slikar vedno rad zahajal. Ta slikarjev stik z naravo je nenavadna poteza glede na pop-ikonografijo njegovih slik. Upodobitev fotrealističnega izseka iz naravne krajine pravzaprav kaže, da stari pop-artistični vzori, kakor so bili prej, v ameriških izvirnikih, vezani na mesto, počasi začeli popuščati in da si avtor lahko privošči več osebnega občutja in izraza.
Kot pravi slovenski slikar se torej vrne k naravi. Kasneje bo več upodabljal rastline ipd.
Berkotove slike je kritika sedemdesetih let enoglasno razumela kot kritiko potrošniške družbe.

Tatjana Pregl Kobe

Fotorealizem, humor in (avto)ironija

Berko, že več kot trideset let vitalen in odločen pripadnik hiperrealistčnega slikarstva, se v razstavnih prostorih Galerije Rika Debenjaka predstavlja s pregledno razstavo slik in grafik. Od znamenite črno-bele slike, na kateri se je (kot spomin na obisk Rima) naslikal z ženo Zdenko, do že znamenitega cikla digitalnih podob “Nikoli niste daleč od Berkove zvezde”. Za hiperrealistično umetnost slikarja Berka, ki je lani praznoval šestdesetletnico rojstva, je bilo leto 1973 prelomno. Takrat je prejel nagrado za celostno podobo”1000 let Škofje Loke”, ki mu je omogočila dvomesečno potovanje, da si je v živo ogledal muzeje in umetnostne spomenike zahodne Evrope. Na razstavah sodobne umetnosti so ga tako navdušile skulpture in slike, narejene v novem stilu, ki so ga takrat imenovali novi, radikalni ali super  realizem, da je pustil službo in se posvetil slikanju. Že naslednje leto je naslikal danes že znamenito veliko platno “Spomin na Rim” s hiperrealističnim  (avto)portretom z ženo. Do leta 1980 je naslikal kakšnih trideset slik, prejel nagrado za slikarstvo na Bienalu mladih Jugoslavije na Reki, imel samostojno razstavo v Galeriji suvremene umetnosti v Zagrebu, njegove slike so bile izbrane za reprezentančne razstave jugoslovanske umetnosti doma in po svetu. V času zimske olimpiade v Sarajevu je sodeloval na razstavi  v Skenderiji – Jugoslovanska umetnost 1978-1983.

Berkove slike, ki so nastale pred tridesetimi leti, so danes tako vsebinsko kot formalno prav tako ali morda celo bolj aktualne, vsekakor pa je pomembna slikarjeva vrnitev k prikazovanju realistične podobe naše vsakdanjosti, k fotografskemu realizmu.

Nadarjenost ustvarjalca je bila včasih tisto, kar je ločevalo obrtništvo od umetnosti. Mit o romantičnem geniju umetnika se je že stoletje nazaj porušil. Industrializacija, socialni prevrat, znanstveni napredek in ideološke spremembe so obrnile na glavo tradicionalne predstave o svetu in ustvarile pogoje tudi za drugačen pogled na umetnost. Dani so bili pogoji za rojstvo avantgarde. Umetnost se je obrnila od posnemanja narave oziroma modela in se usmerilo vase, v ekspresivno izpoved. Akademska pravila so se pričela opuščati, nadomestil jih je notranji, subjektivni pristop. Kot kritična posledica abstraktnega in ekspresivnega slikarstva se je fotorealizem v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavil tudi pri nas. Takrat se je v Sloveniji bil boj med abstraktno umetnostjo in figuraliko, hiperrealizem in popart pa sta bila v našem prostoru nezaželena, vendar so kljub temu od poznih šestdesetih let dalje nekateri umetniki ustvarjali slikarska dela, vezana na razširjeni osnovi vizualnega. Tako je, recimo, slikarstvo Bogoslava Kalaša, Berka in Franca Mesariča v slovenski zgodovini umetnosti zaznamovano kot krajši odmik od slikarske linije (neo)modernizmov, ki se je vzpostavila v Slovenskem likovnem prostoru in jo je spodbujala tudi institucija umetnosti.

Na ponovno vrednotenje Berkovega dela je leta 2003 opozorila tudi tematska razstava Intermedijsko, ki jo je zasnoval slikar in likovni teoretik Tadej Pogačar, in je analizirala zanimiv fenomen sodobne vizualne umetnosti in kulture. Tematska razstava del (nastalih med leti 1962 in 2002) izbranih avtorjev in skupin, je načela tudi nekatera ključna konceptualna vprašanja sodobne umetnosti, ki se s pojavom novih medijev ponovno aktualizirajo. Preplet slikarskih generacij ustvarja živahen dialog, ki se kaže kot prepričanje v moč slikarskega izraza, v eksistencialen in konceptualen pomen tako v barvnih kompozicijah, intimnosti risbe kot v slikarskih instalacijah. Danes, ko je enako pomembna stroga selektivnost kot odprtost do umetniških raziskav in ustvarjalnih teženj, ter so tudi predmeti uporabne vrednosti potrošniške družbe postali nepogrešljiv objekt slikarske obdelave nekaterih mlajših ustvarjalcev, je Berkova umetnost dobila nov polet.

Berkova dela nastajajo na podlagi podob množičnih medijev in zasebnih fotografij iz družinskega albuma in so vedno povezana z aktualnim dogajanjem sveta, v katerem živi. Hiperrealizem je že takoj na začetku postal osnova za vse njegovo kasnejše ustvarjanje. Fotorealizem še vedno vzbuja zanimanje in vznemirjenost tako pri umetnikih kot pri gledalcih. Fotorealistična podoba naj bi prikazovala motiv brez kakršne koli umetnikove želje po abstrahiranju ali vnašanju abstraktne ekspresije v sliko. Toda, če je podoba naslikana preveč dosledno po fotografiji in za takšnim realizmom ni nobene vsebine, ničesar, kar bi umetniško preseglo realistično preslikavo, potem tako slikarstvo ne pomeni kaj dosti, zdi se neresno in naivno ter da umetnik, ki tako slika, pač ne zna drugače. Pri fotografskem realizmu –  v poznih šestdesetih letih se je najprej pojavil v Ameriki – gre resda za prevajanje fotografskih posnetkov v sliko, tako da je s slikarskimi sredstvi ustvarjen učinek resnične fotografije, vendar v Berkovih slikah ne gre le za praznovanja združitve umetnosti s fotografije, temveč tudi za družbeno kritično sporočilo. Pri slikah reklam za ličila, modne dodatke ali pijače, naslovnih strani časopisov, plakatov ali obvestil slikar opozarja na človekovo težnjo po brezglavem trošenju in nenehnem hitenju. Na velikih slikah iz sedemdesetih let, pri katerih imajo pomembno vlogo jasna kompozicija, žive barve in dramatični poudarki premišljeno izbranih motivov, je upodobljen en sam predmet, iztrgan iz množice podob sodobnega potrošniškega sveta, ali pa na njih nastopajo skupine predmetov in dogajanj, ustvarjenih kot popartistični kolaž.

V osemdesetih letih je Berko pozornost posvetil risbam, ki prav tako predstavljajo določen izsek iz okolja, pa tudi figuram in objektom v steklu. Problem odsevanja ga je zanimal od vsega začetka, od prvih podob skozi steklo in avtoportretov v ogledalu, preko sitotiskov v zgodnjih devetdesetih letih, do zrcalnih podob na bleščeče svetleči kovinski ploskvi, ki vase lovijo gledalčev intimni pogled. Med letom 1985 in 1990 je gradil atelje doma  pod Kamnitnikom in ustvarjal risbe s hiperrealistično motiviko, po letu 1990 je nastalo nekaj ciklov grafik z motivi, ki jih je našel na domačem vrtu (vinike, flamingovci, tulipani, gladiole, božične zvezde) in so se mu v mlajših letih zdele manj vredne obdelave. Navdih iz rastlinskega sveta je na stiliziran način upodobil z živimi, zanj značilno čistimi barvami. Devetdeseta leta je posvetil grafikam, predvsem najbolj izstopajočemu ciklu “Zvezde za Zdenko” z rdeče žarečim motivom božične zvezde. Božična zvezda je bila motiv, ki ga je zaposloval več let, ustvaril je veliko različic in velikosti v tehniki sitotiska. Te grafike so bile razstavljene na mnogih mednarodnih grafičnih razstavah, dobil je vabila iz Krakova, Tokia, Busana iz Koreje, Fortaleze iz  Brazilije, Lvova in prejel nagrade v Rosariu v Argentini, v Cadaquesu v Španiji in Ville-Marie v Kanadi. Nekatere od teh razstav je Berko obiskal, imel s seboj digitalni fotoaparat, in začel je nastajati nov ciklus grafik in slik z naslovom “Nikoli niste daleč od Berkove zvezde”. Digitalizirane podobe, vkomponirane v fotografije krajev, se pojavijo na jumbo plakatu, na zidu hiše v Cadaquesu, na pročelju beneške palače ali na kamionu sredi prometne gneče.

Kot hudomušno navdihnjen igralec svojega lastnega prostora življenja se Berko pojavlja tako na svojih podobah, recimo na sliki “Veliki trenutek lastne sence”, kot na novih slikah uličnega vrveža in parkirišč. Izhodišče za slikanje je še vedno fotografija, motivu dodani, torej neresnični, so samo napisi “Berko”, ki jih vključuje v različne prostore slik, kamor naseljuje zgodbe sedanjega trenutka. Ime v primerni tipografiji izpisuje na registrske tablice parkiranih avtomobilov, na table vrh visokih zgradb ali, recimo, nad vhod lastne namišljene galerije Berko v središču Ljubljane. Celo slovensko galerijo sredi Benetk “A + A” preimenuje v “A+B” (Arte Berko), v njeno notranjost pa obesi svojo najbolj znamenito sliko “Ličilo”.

Nove Berkove podobe vsakdanjosti sodobnega urbanega sveta so lahko nastale samo v določenem trenutku sedanjosti, kar kažejo detajli na slikah: mobilni telefoni, ulični vrvež, množica avtomobilov… Tako kot je Berko pred desetletji slikal situacije mestne vsakdanjosti z značilnimi odsevi posameznih figur ali objektov v steklu, kjer so svetloba, senca in odsevi ustvarjali podobe in like na različnih ravninah, tako tudi danes na sliki zamrzne določen trenutek, zaustavi gibanje, hitenje. Vendar ne gre več le za nagovor proti povzdigovanju potrošniških dobrin nad ostale vrednote v sodobni družbi, temveč za družbeno zrcalo tega trenutka (na parkirišču, sredi ulice, na balkonu…) in za intimen pogled skozi listje platan v prvem planu slikovne površine, ki s pomirjujočo svetlobno harmonijo celo preglasi osnovni motiv banalne vsakdanjosti. Ne glede na humor ali (samo)ironijo pa je pomembno, da je njegovo slikarstvo povezano z zdaj, saj živo upodablja svet, v katerem živi.

Renesančni lepotni ideal je imel dve zahtevi – matematizacijo prostora (številska razmerja, proporci) in zvestobo posnetku kot najvišji kvaliteti slike. Fotorealizem, današnja zvestoba posnetku kot najvišji kvaliteti slike, pa je lahko tudi umetniški odgovor na današnji svet, ki posameznika neprestano bombardira z informacijami.